2010/09/22

HIPOKRIZIJA SLOVENSKIH ESTRADNIKOV


Sprevrženost minulega ponedeljkovega kongresa glasbenikov in njihovih treh zahtev svojega bridkega konca še ni doživela. Borba se na nek način šele začenja, saj se dnevno odpirajo vprašanja iz ozadja omenjenega manifesta. Iskanje protekcionističnih metod „velikih slovenskih“ glasbenikov seveda ne pomeni nič vabljivega za njihove mlajše in po popularnosti manjše kolege. Bebavost kongresa in njegova klavrna izvedba namreč v sebi skriva nekaj več. Močan smrad z udeležbo glavnih SAZASovih apologetov (Predina in najnovejše lutke Sepeta), v tem trenutku sedečih na zadnjih stolih zadnje vrste kulturnega hrama, na nek način razkriva bistvo kongresa – novačenje in podpora večno nategnjenih glasbenikov.

SAZAS po več kot desetletje trajajoči bitki s t.i. alternativno kulturo kar naenkrat deluje presenetljivo spravljivo. Zaveda se namreč, da nategovanje izvajalcev ne bo trajalo večno, saj jim je enega od močnih udarcev pred kratkim izdal Urad za intelektualno lastnino, sicer podeljevalec pravice do kolektivnega upravljanja avtorskih pravic SAZASu, ki je proti njim pravnomočno dobil tožbo (o čemer na nacionalki, vsaj ne da bi jaz vedel, ni bilo ne duha ne sluha). Dobljena tožba izenačuje status vseh članov, česar pa SAZAS doslej ni upošteval. Neenakost avtorjev in izgubljena tožba posledično vodita do dejstva, da je bilo zadnje SAZASovo izplačevanje zakonsko nelegalno, a bom to stvar zaenkrat pustil pri miru in se ji posvetil v enem od naslednjih blogov.

Odvračanje pozornosti od izgubljene tožbe svojega podeljevalca je potrebno kaj hitro prikriti in tako Zoran Predin napove kongres, za katerim nato med drugim v prvi vrsti stoji in ga celo zapisuje Gal Gjurin, muzikant izhajajoč iz alternativne scene in eden redkih „mladih“ glasbenikov, ki v zadnjem času na vse pretege hvali delovanje SAZASa. Stvar je politično izpeljal Galov kamerad, Hamo Šalehar,
sicer bojda pobudnik kongresa, tudi zaradi pokvarjenosti SAZASa, a na kongresu SAZASa niti enkrat ne on ne kdo drug ni omenil. Pokvarjenost načrta na plano izvleče „združene slovenske“ glasbenike, ki vneto ploskajo dogajanju v dvorani, a so tam le za število, za razkazovanje mišic. Seveda gre med njimi tudi za glasbenike, o katerih Gal Gjurin pa tudi Zoran Predin nimata najboljšega mnenja, o čemer zgovorno priča Galov intervju, opravljen pri Mihi Šaleharju, v katerem nikakor ne more Saše Lendero postaviti v isto pozicijo kot recimo sebe. V dvorani je bila tako kot mnogi drugi pravzaprav le za število, ker se potrebujejo izvajalci vseh žanrov, ker se slovenski glasbeniki združujejo, ker so končno složni. Past torej tiči v tem, da bi si Gal in drugi, nedvomno glasbeno bolj kreativni glasbeniki od Wernerjev, Sašk in ostalih, radi pridobili stvari samo ZASE.

Puhoglavo pisanje manifestiranega besedila je uspelo nadvladati celo ego samih piscev treh političnih točk, pri katerih je poleg liste smešnih in večkrat podpisanih podpornikov od Brendija, Klinarja, Vlašiča, Potrebuješa in Grabnarja, do Matjaža Zupana, Wernerja, Saše Lendero ter plejade močnejših SAZASovih igralcev (http://www.glasbeniforum.si/podpora.html), kredibilnost padla, ko so se hoteli skriti za vse preostale glasbenike. Tudi narodnozabavne, ki z njihovimi problemi nimajo nič skupnega.

Z novačenjem (narodno)zabavnjakov so si zabili prvi žebelj v krsto, saj njihove zahteve, spisane brez premisleka o tem, da bodo medse potegnili tudi tovrstne glasbenike, na koncu brezpredmetno izvodenijo, saj je manifest, spisan proti glasbenim oddajam, smešen, ko se dejansko zavemo, da so vse oddaje goveje, oni pa trdijo, da jih ni. Politizacija kongresa, katerega cilj je bil „da se zaradi nastale kulturno-medijsko-politične situacije zberemo SLOVENSKI GLASBENIKI VSEH ŽANROV POD ENO STREHO in javno manifestiramo svoja stališča o stanju slovenske glasbe v medijskem prostoru, katere prihodnost, jezik, kvantiteta in kvaliteta so (tudi) zaradi predloga novega zakona o medijih pod vprašajem” je prinesla zgolj tri točke, med katerimi so vešči govorniki vsaj dve zanikali kar sami.

Ne verjamete?

Pri zahtevi o oddajah so namreč uspeli sestaviti neverjeten drek. Poleg tega, da zahtevajo, da se med drugim uvrstijo na spored zabavne in narodno-zabavne oddaje, ki jih trenutno res ne manjka oz. predstavljajo vse, kar nacionalka glasbeno premore, niso pomislili ali prebrali, da predlog zakona govori o precedenčnem primeru največje vrste. V predlogu zakona namreč najdemo tudi sledečo dikcijo: „najmanj 15 odstotkov vse predvajane glasbe v času med 6.00 in 20.00 uro vsakega radijskega ali TELEVIZIJSKEGA programa mora biti slovenska GLASBA oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev“. Glasbeniki ne samo, da bodo glasbo dobili iz noči, kjer je sedaj in je nihče ne posluša, ponoči pa se po komercialcih seveda rolajo kvotni izvajalci (kot MZ Hektor, Predin tudi Gjurin in drugi), ki potem dobivajo mastne denarje od avtorskih pravic, temveč bodo imeli glasbo tudi na TV ekranu. Predlog zakona, za razliko od doslej veljavne medijske zakonodaje, ki opredeljuje zgolj obseg domače TELEVIZIJSKE produkcije, tokrat natančno opredeljuje predvajanje glasbe, in to ne ponoči. Torej bodo glasbo morale vrteti vse televizije, tudi televizijske postaje informativnega značaja, prvi in drugi program. Glasbene oddaje torej bodo, če ne drugače pa bo njihovo jadikovanje nad tem, da videospotov ni moč nikjer videti, kar sicer zelo drži, dobilo vsaj tovrstni rezultat. 15% domače glasbene produkcije je seveda ogromno - več kot v „najboljših“ časih nacionalke. Najbolj zanimivo je, da sem dikcijo o 15 odstotkih pobral kar s spletne strani društva, saj se jim zdi ta točka sporna. S tem kontrirajo sami sebi. Preostala točka govori o avtorskih in sorodnih pravicah, torej znova o denarju. Po eni strani zahtevati glasbo na televiziji, ki jo osnutek zakona predlaga, po drugi strani pa se s tem ne strinjati, je najmanj neumno, če že ne kar tragikomično. Resnično komaj čakam, da se bodo pred Dnevnikom zavrteli vrhunski presežki Damjana Murka, Korada & Brendija, pevke Milene, raperke Nushy in vsega glasbenega niča, ki ga trenutno večina izvajalcev pošilja na radijske postaje, z občasnim medžanrskim preskokom. K temu bi navrgel samo še podatek, da so bili na kongresu ali so le-tega javno podprli prav vsi, ki so pred leti podprli zloglasni RTV zakon, s čimer se je postojanka govedine razmahnila na TV in radijski nacionalki, čigar prvi program sem danes namerno poslušal deset minut in je danes zjutraj zavrtel nepojmljivo in aktualno uspešnico Bepopov Bodi zvezda. Seveda si tega želim v prihodnje 50%. Glasbeniki pa se naj le odločijo, za kaj bodo glasovali, bodisi za RTV-jevske referendume in načrtovano marginalizacijo urbanosti bodisi za podporo narodno-zabavni in zabavni glasbi, ob tem pa bodo zlahka manifestirali še svoje tri „glavne” probleme.

Denar, denar in denar. Pa je problem scene res v denarju? Glasbeniki se seveda ne dotikajo vseh izjemno pomembnih kreatorjev scene. Je kdo jadikoval ob tem, ko so (iz)umrli skoraj vsi (razen enega metalsko profiliranega) slovenski glasbeni časopisi in magazini? Ko so se s pomočjo SAZASove tiranije zapirali klubi, kjer so zvečine igrali t.i. alternativci? Ko so se oddaje, ki bi jih danes radi spet imeli, ukinjale? Ko organizatorji brezplačnih prireditev plačujejo le stroške SAZASa, nikoli vrnjenih med nastopajoče izvajalce in avtorje? Ko so male glasbenike veljaki na SAZASu pojebali tako, da so preprosto izglasovali, po mnenju Urada za intelektualno lastnino nelegalni (ne)pravilnik o cenzusu, po katerem se na to avtorji, ki prejmejo nad 4.000€ izkažejo kot polnopravni avtorji, ostali pa ne? Ko je SAZAS določil kriterij, s katerim množi večkrat izvajane skladbe z višjim količnikom kot male? Je kdo kdaj povzdignil glas nad tem, da Slovenija, z redkimi izjemami, nima prave glasbene kritike, iz česar izhaja to, da dobivajo skoraj vsi koncerti in plošče sredinske, ritolizniške ocene, kot da v Sloveniji ni presežkov ali junka? Seveda ne, kaj pa njih brigajo glasbeni časopisi, v katerih se sicer tako radi pojavljajo, saj so bili v zadnjih letih skoraj vsi bolj kot ne alternativni in za njih povečini tam ni bilo prostora. Kaj njih brigajo klubi, saj so tam igrali „mali” izvajalci, ki sicer odigrajo veliko več kot 90% vseh koncertov, kakega resnega denarja pa nikakor ne dobijo? Koga je navsezadnje brigala Rončelova Izza odra ali Aritmija, saj so bili ob umiku redki kriki resnih pritožb proti RTV-ju? Koga briga dobrodelnost, ko pridejo za reklamo kako odigrat, sicer pa še raje od daleč vse skupaj komentirajo? Večina, razen le nekaj izjem, se ni odzvala niti na šikaniranje SAZASove delitve na velike in male. Iluzorno bi bilo misliti, da so bili to mali glasbeniki, katerih glas v medije skorajda ne seže. Za to so se borili dokaj uveljavljeni pop avtorji, ki so to znova storili ZASE in ne za sceno ali za kolege. Scena, ki ni sposobna povezati niti izvajalcev s kritiškimi peresi, pa je itak v osnovi polovično mrtva. Določeni avtorji pa pri nas kličejo vse, ki o njihovih koncertnih nastopih kaj slabega napišejo, namesto da bi bili zadovoljni, da sploh kdo piše. Še več, z njimi se kot izvajalci celo ne strinjajo in o pomenu besed s pisci parlamentirajo.

Vse pomembne stvari domače scene so namreč v svojih treh predlogih zaobšli, saj kajpak le-ti niso povezani s SAZASom. Na zboru niso niti besedice črhnili o nepravilnostih na SAZASu, verjetno enem večjih problemov domače scene nad katerim imajo vsi, ki niso pri koritu, toliko za povedati. In navsezadnje so v španoviji s SAZASom ustvarili in na televizijo celo lansirali reklamo Brez slovenske pesmi ni slovenske identitete. Spoštujmo avtorsko pravico! (ogledate si jo lahko na spletišču Sazas.org), kar s samo sceno, za katero naj bi se, vsaj glede na izjave Hama Šaleharja in Gala Gjurina, borili, nima prav nobene zveze. Za reklamo so znova porabili denar SAZASove blagajne, tisti nerazdeljen, ki ga mali izvajalci ne dobijo. Kakorkoli obrnem, jih zanimajo zgolj finančni in vse bolj celo politični vzvodi, ne pa resničen premik scene. Trenutno želijo egoistični muzikantje v stilu slabih snubcev zapeljati stanovske kolege na pot začasne pomoči, nato pa jih bodo v svojem egoističnem in nič kaj stanovskem finančnem administriranju znova pustili priti žejne preko vode. Glavnih tegob pa gotovo ne rešujejo. Razen tistih nekaj SAZASovcev, ki jih hočeš-nočeš morajo jemati resno, snovateljev političnih zablod s kongresa ne zanimajo niti Saše Lendero, a jih licemersko vabijo na svoj kongres. Vseeno pa jih je lepo imeti ob svoji strani sedaj, ko jih potrebuješ, ne glede na to, da si kot „avtorji” verjetno prizadevajo, da scene s svojim laganjem o avtorstvih kompozicij njihovi „zabavni” prijatelji ne bodo dvignili, ampak jo poslušalcem le še bolj priskutili.

Individualna lakomnost, sebičnost, požrešnost, premišljena recipročnost, egotrip in odkrita sprenevedavost ter potuha kvotam so tako glavne like kongresa medijsko dvignili v cvetober slovenskih „resnih” in rumenih medijev, hkrati pa zganili tudi alter. Za lažno kolektivnostjo skrito koristoljubje so svojo vizijo puhoglavo in/ali nespretno oplemenitili v borbo za prazen nič, čeravno gre Hamu sicer v nos SAZAS, Gal pa je SAZASov koritniški zagovornik. Le zakaj?

In alter? Alter se bo vedno znašel po svoje, brez pretiranega napenjanja mišic, vidnega hlastanja po denarju in brez uničevanja scene. Klubi bodo kljub životarjenju še vedno obstajali in ko bodo SAZASovci, seveda tudi sami veliki podporniki kongresa, še naprej načrtno uničevali alter, naj se zamislijo, zakaj imajo znotraj njega toliko sovražnikov tistih, ki bodo ob kulturnem molku velikih iznajdljivcev prvi vlekli agregate in igrali. Tiste, ki morda hodijo tudi v službo in ne živijo od tantiem svojih del izpred dveh, treh ali celo štirih desetletij, sploh pa ne pomislijo, da jim bo na pomoč kakorkoli priskočila država. Še več, fantje in dekleta se zavedajo, da tudi ob predpisanih 50% kvotah ne bodo vrteni nikjer drugje kot na svojem malem koščku vseslovenskega vrtička. Zavednost, da so del trga, na katerem morajo nastopiti s premišljenimi nastopi, do katerih pa je tako težko priti.

Da ne bo pomote, s kulturnim molkom teh „velikanov domače estrade” se kajpak strinjam. Molčijo naj čimdlje, jezik avtorjev ter njihove slovenske identitete, ob kateri pišejo umotvore neslutenih razsežnosti, ne znajo uporabljati ne dvojine ne sklanjatev in ne spreganj, pa naj takoj crkne. Tako bomo morda dobili drug, lepši in manj individualističen slovenski jezik.

14 komentarjev:

  1. Anonimni22/9/10

    Še bolj smešno je ko vidiš obisk določenih osebkov v kleti kakšnega izmed študencev kjer se rola najslabša muzika, slovenski "hiti", ki palijo pri provincialni publiki in potem čez dva dni pride na dom naslovljena položnica sazasa za rolanje muske.

    wat

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni22/9/10

    Pune bombe! Gwan, rudebwoy...

    OdgovoriIzbriši
  3. To je že vse skupaj tragikomično in žalostno za razjokat. Res dobro napisano.

    Rispekt, Jizah!

    OdgovoriIzbriši
  4. Anonimni23/9/10

    Odličen tekst!

    OdgovoriIzbriši
  5. Anonimni25/9/10

    ..spet prostovoljno postavljaš svojo glavo na tnalo.. :)) bravo tvojemu upornemu duhu!! :) fuck them all!! b.

    OdgovoriIzbriši
  6. Anonimni27/9/10

    Peter Dekleva in Lenderova Saška sta pa kar 2x podpisana! Očitno hardcore zagovornika.

    Mladincev pa res nisem pričakoval na seznamu!!!

    OdgovoriIzbriši
  7. super napisano, jizah!

    vidim, da imaš tudi ti poln kurac neuporabljanja dvojine :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Anonimni7/10/10

    Ajde Jizah, naredi kaj, pa potem pluvaj. Itak da je 50% preveč, ni pa ravno tako kot se tebi, veselemu uslužbencu založbe, zapiše.

    OdgovoriIzbriši
  9. Anonimni17/10/10

    Moje mnenje je, da so ti problemi še vedno ZELO majhni v primerjavi s tistimi pravimi problemi, ki so na dnevnem redu v Sloveniji - Korupcija, Laži, požrešni Kapitalisti, revščina,...

    Drugače pa vse pohvale avtorju bloga...!

    OdgovoriIzbriši
  10. bojan v.22/10/10

    Tazadnjemu anonimnemu: problemi, ki jih obravnava Jizah, so natančno to, korupcija, laži, požrešni kapitalisti (beri: priviligirani avtorji), revščina (beri: mali, neodvisni, recimo jim alternativci)v drobovju zgonjene in sprevržene slovenske glasbene estrade. Pač dejansko stanje "na terenu", kot pravi elita. Jizahu pa čast in slava, tako za drznost kot tudi za poznavanje materije.

    OdgovoriIzbriši
  11. Anonimni10/1/11

    MZja in Californio sem prijavil založbi Mercury (Bon Jovis in Stay the night) ampak mislim da ne bo nič iz tega.
    Sazas je takole sfukal odličen klub imenovan Conestoga. Fuck Sazas and fuck MZ Herpes

    MZ Majmun

    OdgovoriIzbriši
  12. Anonimni4/5/11

    Na slo-techu je zanimiva tema - kako se izogniti oderuškemu plačevanju sazasovih računov za predvajanje glasbe v primeru gostincev.. http://slo-tech.com/forum/t465614/konec#crta

    OdgovoriIzbriši
  13. Anonimni21/11/11

    kdo si ti, tebe ni ko dnarja

    nepomembne besede

    OdgovoriIzbriši