Sprevrženost minulega ponedeljkovega kongresa glasbenikov in njihovih treh zahtev svojega bridkega konca še ni doživela. Borba se na nek način šele začenja, saj se dnevno odpirajo vprašanja iz ozadja omenjenega manifesta. Iskanje protekcionističnih metod „velikih slovenskih“ glasbenikov seveda ne pomeni nič vabljivega za njihove mlajše in po popularnosti manjše kolege. Bebavost kongresa in njegova klavrna izvedba namreč v sebi skriva nekaj več. Močan smrad z udeležbo glavnih SAZASovih apologetov (Predina in najnovejše lutke Sepeta), v tem trenutku sedečih na zadnjih stolih zadnje vrste kulturnega hrama, na nek način razkriva bistvo kongresa – novačenje in podpora večno nategnjenih glasbenikov.
SAZAS po več kot desetletje trajajoči bitki s t.i. alternativno kulturo kar naenkrat deluje presenetljivo spravljivo. Zaveda se namreč, da nategovanje izvajalcev ne bo trajalo večno, saj jim je enega od močnih udarcev pred kratkim izdal Urad za intelektualno lastnino, sicer podeljevalec pravice do kolektivnega upravljanja avtorskih pravic SAZASu, ki je proti njim pravnomočno dobil tožbo (o čemer na nacionalki, vsaj ne da bi jaz vedel, ni bilo ne duha ne sluha). Dobljena tožba izenačuje status vseh članov, česar pa SAZAS doslej ni upošteval. Neenakost avtorjev in izgubljena tožba posledično vodita do dejstva, da je bilo zadnje SAZASovo izplačevanje zakonsko nelegalno, a bom to stvar zaenkrat pustil pri miru in se ji posvetil v enem od naslednjih blogov.
Odvračanje pozornosti od izgubljene tožbe svojega podeljevalca je potrebno kaj hitro prikriti in tako Zoran Predin napove kongres, za katerim nato med drugim v prvi vrsti stoji in ga celo zapisuje Gal Gjurin, muzikant izhajajoč iz alternativne scene in eden redkih „mladih“ glasbenikov, ki v zadnjem času na vse pretege hvali delovanje SAZASa. Stvar je politično izpeljal Galov kamerad, Hamo Šalehar, sicer bojda pobudnik kongresa, tudi zaradi pokvarjenosti SAZASa, a na kongresu SAZASa niti enkrat ne on ne kdo drug ni omenil. Pokvarjenost načrta na plano izvleče „združene slovenske“ glasbenike, ki vneto ploskajo dogajanju v dvorani, a so tam le za število, za razkazovanje mišic. Seveda gre med njimi tudi za glasbenike, o katerih Gal Gjurin pa tudi Zoran Predin nimata najboljšega mnenja, o čemer zgovorno priča Galov intervju, opravljen pri Mihi Šaleharju, v katerem nikakor ne more Saše Lendero postaviti v isto pozicijo kot recimo sebe. V dvorani je bila tako kot mnogi drugi pravzaprav le za število, ker se potrebujejo izvajalci vseh žanrov, ker se slovenski glasbeniki združujejo, ker so končno složni. Past torej tiči v tem, da bi si Gal in drugi, nedvomno glasbeno bolj kreativni glasbeniki od Wernerjev, Sašk in ostalih, radi pridobili stvari samo ZASE.
Puhoglavo pisanje manifestiranega besedila je uspelo nadvladati celo ego samih piscev treh političnih točk, pri katerih je poleg liste smešnih in večkrat podpisanih podpornikov od Brendija, Klinarja, Vlašiča, Potrebuješa in Grabnarja, do Matjaža Zupana, Wernerja, Saše Lendero ter plejade močnejših SAZASovih igralcev (http://www.glasbeniforum.si/podpora.html), kredibilnost padla, ko so se hoteli skriti za vse preostale glasbenike. Tudi narodnozabavne, ki z njihovimi problemi nimajo nič skupnega.
Z novačenjem (narodno)zabavnjakov so si zabili prvi žebelj v krsto, saj njihove zahteve, spisane brez premisleka o tem, da bodo medse potegnili tudi tovrstne glasbenike, na koncu brezpredmetno izvodenijo, saj je manifest, spisan proti glasbenim oddajam, smešen, ko se dejansko zavemo, da so vse oddaje goveje, oni pa trdijo, da jih ni. Politizacija kongresa, katerega cilj je bil „da se zaradi nastale kulturno-medijsko-politične situacije zberemo SLOVENSKI GLASBENIKI VSEH ŽANROV POD ENO STREHO in javno manifestiramo svoja stališča o stanju slovenske glasbe v medijskem prostoru, katere prihodnost, jezik, kvantiteta in kvaliteta so (tudi) zaradi predloga novega zakona o medijih pod vprašajem” je prinesla zgolj tri točke, med katerimi so vešči govorniki vsaj dve zanikali kar sami.
Ne verjamete?
Pri zahtevi o oddajah so namreč uspeli sestaviti neverjeten drek. Poleg tega, da zahtevajo, da se med drugim uvrstijo na spored zabavne in narodno-zabavne oddaje, ki jih trenutno res ne manjka oz. predstavljajo vse, kar nacionalka glasbeno premore, niso pomislili ali prebrali, da predlog zakona govori o precedenčnem primeru največje vrste. V predlogu zakona namreč najdemo tudi sledečo dikcijo: „najmanj 15 odstotkov vse predvajane glasbe v času med 6.00 in 20.00 uro vsakega radijskega ali TELEVIZIJSKEGA programa mora biti slovenska GLASBA oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev“. Glasbeniki ne samo, da bodo glasbo dobili iz noči, kjer je sedaj in je nihče ne posluša, ponoči pa se po komercialcih seveda rolajo kvotni izvajalci (kot MZ Hektor, Predin tudi Gjurin in drugi), ki potem dobivajo mastne denarje od avtorskih pravic, temveč bodo imeli glasbo tudi na TV ekranu. Predlog zakona, za razliko od doslej veljavne medijske zakonodaje, ki opredeljuje zgolj obseg domače TELEVIZIJSKE produkcije, tokrat natančno opredeljuje predvajanje glasbe, in to ne ponoči. Torej bodo glasbo morale vrteti vse televizije, tudi televizijske postaje informativnega značaja, prvi in drugi program. Glasbene oddaje torej bodo, če ne drugače pa bo njihovo jadikovanje nad tem, da videospotov ni moč nikjer videti, kar sicer zelo drži, dobilo vsaj tovrstni rezultat. 15% domače glasbene produkcije je seveda ogromno - več kot v „najboljših“ časih nacionalke. Najbolj zanimivo je, da sem dikcijo o 15 odstotkih pobral kar s spletne strani društva, saj se jim zdi ta točka sporna. S tem kontrirajo sami sebi. Preostala točka govori o avtorskih in sorodnih pravicah, torej znova o denarju. Po eni strani zahtevati glasbo na televiziji, ki jo osnutek zakona predlaga, po drugi strani pa se s tem ne strinjati, je najmanj neumno, če že ne kar tragikomično. Resnično komaj čakam, da se bodo pred Dnevnikom zavrteli vrhunski presežki Damjana Murka, Korada & Brendija, pevke Milene, raperke Nushy in vsega glasbenega niča, ki ga trenutno večina izvajalcev pošilja na radijske postaje, z občasnim medžanrskim preskokom. K temu bi navrgel samo še podatek, da so bili na kongresu ali so le-tega javno podprli prav vsi, ki so pred leti podprli zloglasni RTV zakon, s čimer se je postojanka govedine razmahnila na TV in radijski nacionalki, čigar prvi program sem danes namerno poslušal deset minut in je danes zjutraj zavrtel nepojmljivo in aktualno uspešnico Bepopov Bodi zvezda. Seveda si tega želim v prihodnje 50%. Glasbeniki pa se naj le odločijo, za kaj bodo glasovali, bodisi za RTV-jevske referendume in načrtovano marginalizacijo urbanosti bodisi za podporo narodno-zabavni in zabavni glasbi, ob tem pa bodo zlahka manifestirali še svoje tri „glavne” probleme.
Denar, denar in denar. Pa je problem scene res v denarju? Glasbeniki se seveda ne dotikajo vseh izjemno pomembnih kreatorjev scene. Je kdo jadikoval ob tem, ko so (iz)umrli skoraj vsi (razen enega metalsko profiliranega) slovenski glasbeni časopisi in magazini? Ko so se s pomočjo SAZASove tiranije zapirali klubi, kjer so zvečine igrali t.i. alternativci? Ko so se oddaje, ki bi jih danes radi spet imeli, ukinjale? Ko organizatorji brezplačnih prireditev plačujejo le stroške SAZASa, nikoli vrnjenih med nastopajoče izvajalce in avtorje? Ko so male glasbenike veljaki na SAZASu pojebali tako, da so preprosto izglasovali, po mnenju Urada za intelektualno lastnino nelegalni (ne)pravilnik o cenzusu, po katerem se na to avtorji, ki prejmejo nad 4.000€ izkažejo kot polnopravni avtorji, ostali pa ne? Ko je SAZAS določil kriterij, s katerim množi večkrat izvajane skladbe z višjim količnikom kot male? Je kdo kdaj povzdignil glas nad tem, da Slovenija, z redkimi izjemami, nima prave glasbene kritike, iz česar izhaja to, da dobivajo skoraj vsi koncerti in plošče sredinske, ritolizniške ocene, kot da v Sloveniji ni presežkov ali junka? Seveda ne, kaj pa njih brigajo glasbeni časopisi, v katerih se sicer tako radi pojavljajo, saj so bili v zadnjih letih skoraj vsi bolj kot ne alternativni in za njih povečini tam ni bilo prostora. Kaj njih brigajo klubi, saj so tam igrali „mali” izvajalci, ki sicer odigrajo veliko več kot 90% vseh koncertov, kakega resnega denarja pa nikakor ne dobijo? Koga je navsezadnje brigala Rončelova Izza odra ali Aritmija, saj so bili ob umiku redki kriki resnih pritožb proti RTV-ju? Koga briga dobrodelnost, ko pridejo za reklamo kako odigrat, sicer pa še raje od daleč vse skupaj komentirajo? Večina, razen le nekaj izjem, se ni odzvala niti na šikaniranje SAZASove delitve na velike in male. Iluzorno bi bilo misliti, da so bili to mali glasbeniki, katerih glas v medije skorajda ne seže. Za to so se borili dokaj uveljavljeni pop avtorji, ki so to znova storili ZASE in ne za sceno ali za kolege. Scena, ki ni sposobna povezati niti izvajalcev s kritiškimi peresi, pa je itak v osnovi polovično mrtva. Določeni avtorji pa pri nas kličejo vse, ki o njihovih koncertnih nastopih kaj slabega napišejo, namesto da bi bili zadovoljni, da sploh kdo piše. Še več, z njimi se kot izvajalci celo ne strinjajo in o pomenu besed s pisci parlamentirajo.
Vse pomembne stvari domače scene so namreč v svojih treh predlogih zaobšli, saj kajpak le-ti niso povezani s SAZASom. Na zboru niso niti besedice črhnili o nepravilnostih na SAZASu, verjetno enem večjih problemov domače scene nad katerim imajo vsi, ki niso pri koritu, toliko za povedati. In navsezadnje so v španoviji s SAZASom ustvarili in na televizijo celo lansirali reklamo Brez slovenske pesmi ni slovenske identitete. Spoštujmo avtorsko pravico! (ogledate si jo lahko na spletišču Sazas.org), kar s samo sceno, za katero naj bi se, vsaj glede na izjave Hama Šaleharja in Gala Gjurina, borili, nima prav nobene zveze. Za reklamo so znova porabili denar SAZASove blagajne, tisti nerazdeljen, ki ga mali izvajalci ne dobijo. Kakorkoli obrnem, jih zanimajo zgolj finančni in vse bolj celo politični vzvodi, ne pa resničen premik scene. Trenutno želijo egoistični muzikantje v stilu slabih snubcev zapeljati stanovske kolege na pot začasne pomoči, nato pa jih bodo v svojem egoističnem in nič kaj stanovskem finančnem administriranju znova pustili priti žejne preko vode. Glavnih tegob pa gotovo ne rešujejo. Razen tistih nekaj SAZASovcev, ki jih hočeš-nočeš morajo jemati resno, snovateljev političnih zablod s kongresa ne zanimajo niti Saše Lendero, a jih licemersko vabijo na svoj kongres. Vseeno pa jih je lepo imeti ob svoji strani sedaj, ko jih potrebuješ, ne glede na to, da si kot „avtorji” verjetno prizadevajo, da scene s svojim laganjem o avtorstvih kompozicij njihovi „zabavni” prijatelji ne bodo dvignili, ampak jo poslušalcem le še bolj priskutili.
Individualna lakomnost, sebičnost, požrešnost, premišljena recipročnost, egotrip in odkrita sprenevedavost ter potuha kvotam so tako glavne like kongresa medijsko dvignili v cvetober slovenskih „resnih” in rumenih medijev, hkrati pa zganili tudi alter. Za lažno kolektivnostjo skrito koristoljubje so svojo vizijo puhoglavo in/ali nespretno oplemenitili v borbo za prazen nič, čeravno gre Hamu sicer v nos SAZAS, Gal pa je SAZASov koritniški zagovornik. Le zakaj?
In alter? Alter se bo vedno znašel po svoje, brez pretiranega napenjanja mišic, vidnega hlastanja po denarju in brez uničevanja scene. Klubi bodo kljub životarjenju še vedno obstajali in ko bodo SAZASovci, seveda tudi sami veliki podporniki kongresa, še naprej načrtno uničevali alter, naj se zamislijo, zakaj imajo znotraj njega toliko sovražnikov tistih, ki bodo ob kulturnem molku velikih iznajdljivcev prvi vlekli agregate in igrali. Tiste, ki morda hodijo tudi v službo in ne živijo od tantiem svojih del izpred dveh, treh ali celo štirih desetletij, sploh pa ne pomislijo, da jim bo na pomoč kakorkoli priskočila država. Še več, fantje in dekleta se zavedajo, da tudi ob predpisanih 50% kvotah ne bodo vrteni nikjer drugje kot na svojem malem koščku vseslovenskega vrtička. Zavednost, da so del trga, na katerem morajo nastopiti s premišljenimi nastopi, do katerih pa je tako težko priti.
Da ne bo pomote, s kulturnim molkom teh „velikanov domače estrade” se kajpak strinjam. Molčijo naj čimdlje, jezik avtorjev ter njihove slovenske identitete, ob kateri pišejo umotvore neslutenih razsežnosti, ne znajo uporabljati ne dvojine ne sklanjatev in ne spreganj, pa naj takoj crkne. Tako bomo morda dobili drug, lepši in manj individualističen slovenski jezik.
Biti priča enopartijskemu, skorajda antisemitskemu, totalitarističnemu in fašističnemu slovenskemu glasbenemu kongresu, meji na brezplodno in skrajno nevarno obliko združevanja množice privilegiranih glasbenikov ter njihovih nerazmišljujočih oprod. Z uporabljanjem sodobnih tehnik propagande in cenzure, vpreženih v navidezno korporativno in ekonomsko organizacijsko shemo, pa svojo antiliberalnost, ideološko avtoritarnost, večvrednost in nedemokratičnost ter skrivanje pod imenom »združenje slovenskih glasbenikov« kažejo eminence slovenske scene.
Prebiranje in enoznačno, sozvočno pisanje domačih medijskih hiš o tem, da se bodo združili vsi slovenskimi glasbeniki, med katerimi so kajpak tudi vse kvazi missice, misice, kameleoni, wanna be pomembneži, analfabeti in ostalo šodrovje, z izjemo večine domačih podzemnih, alternativnih izvajalcev, je seveda obetalo apokalipso neumnih tez domače glasbene struje. Skupaj so jih zaobšli v treh točkah, ki so se dotaknile kvot, glasbenih televizijskih oddaj ter brezkompromisne zaščite avtorskih in sorodnih pravic.
Vse o tem kongresu smo lahko že vnaprej, z nebuloznimi argumenti vred, prebrali na njihovi spletni strani, zato me je k obisku Cankarjevega doma v ponedeljek »zvleklo« pravzaprav samo to, da bi pobaral nekatere posameznike. Poskus dobiti karto je bil lahek, v petih minutah sem namreč prišel kar do treh kart, dve sta mi dala kar slovenska glasbenika, eno pa še pult, nihče pa mi ni – kot na koncu raperju Nikolovskemu - uspel povedati, da noter ne smem, ker nisem podpornik. Zbor je bil namreč namenjen zgolj PODPORNIKOM in NOVINARJEM in ne »zbranim slovenskim glasbenikom«. Seveda, potrebno bo čivkati v en glas in ploskati po diktatu demokratične diktature.
Z natančno polurno zamudo, so delovni slovenski glasbeniki, predstavljeni za voditeljema Hamom Šaleharjem in Severo Gjurin, le pričeli s svojim manifestom, ki pa je v kvazi humorističnem stilu z nekaj malimi dodatki, ponudil le brezplodno branje vnaprej znanega gradiva in nič drugega. V kolikor bi to vedel, me tam sploh ne bi bilo, a dogodek ima vendarle neprecenljivo vrednost. V nič kaj zafušanem slogu so namreč glasbeniki ploskali vsaki svoji zamisli, še več, k temu jih je nenehno bodril sam vrhovni vodja v podobi voditelja Matevža »Hama« Šaleharja. Vsaki stvari je kar sam začel ploskati ali pa vsaj z jasno gestikulacijo dal vedeti, da je čas, da se dlani navzoče, recimo v treh četrtinah polne Linhartove dvorane, množice dotaknejo. Tovrstnemu manifestu smo bili priča do konca približno pol ure trajajoče lekcije branja obeh voditeljev. Kajpak, z vmesnimi postanki, kot so recimo prepevanje in vstajanje ob večglasnem prepevanju slovenske himne, s čimer so neplodno in res neizvirno glasbeniki pokazali od kod prihajajo.
Po polurnem bralnem krožku so nato besedo prepustili novinarjem, ki sicer niso imeli kaj dosti časa, da bi se odločili za vprašanja, nato pa je iz množice vstal raper Nikolovski. Kaj je hotel povedati ne ve nihče, saj sta ga voditelja – ker fant ni novinar – na hitro odpravila, saj razprave tokrat bojda ni bilo na dnevnem redu, mimogrede pa se je nekdo od njiju izmislil še, da je bilo to spisano v sporočilu, ki naj bi ga navzoči prejeli. Zraven sta kajpak dodala mnenje, da je kongres slovenskih glasbenikov, čeprav očitno ni bil, saj je tam sodelovalo le približno 300 do 400 glasbenikov od nebrojnega števila le-teh , ki se s tem strinjajo in so torej PODPORNIKI tega zakona. Aha, torej sem jaz v medijih bral laži, saj naj bi šlo za veliko združe(va)nje slovenskih glasbenikov, ki pa vendarle ne pomeni združevanje vseh, ampak le peščice najbolj profiliranih, vase zagledanih subjektov očitno razmišljujočih le o novcih. Ti ljudje so si drznili govoriti v imenu vseh slovenskih glasbenikov, hkrati pa so zbirali le podpornike? Seveda, saj je večina ostalih verjetno vadila po svojih luknjah, ustvarjala in delala, medtem ko so »ta velike« ribe jadikovale in ne pustile nikakršne diskusije. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi fantje storili, če bi se recimo taisti Nikolovski, sicer resda član stranske Zares, ki vodi kulturno ministrstvo, predstavil kot novinar. Ali bi njegov »prc« ponudil kak resen odgovor cvetobera slovenskih glasbenikov? Kaj pa če je fant podpornik povedanega, kar voditelja skoraj do konca odvzemanja besede nista mogla niti vedeti? Mar potem tudi podpornik ne more manifestirati svojih fašističnih frustracij?
In za kaj pravzaprav gre?
V kolikor se ustavimo ob vsaki od treh zahtev ločeno, je nanjo najbolj vezana prva zahteva, saj slovenski glasbeniki zahtevajo 50% slovenske glasbene na radijskih postajah. Slovenija je poleg Francije, kjer gre predvsem za podporo drugačnim glasbenikom in ne pop šodrovju elitisitične in vase zagledane scene, edina država, ki sploh ima predpisane kvote v območju EU-ja in širše v Evropi. Poleg Francije in Slovenije, je določen odstotek glasbe določen le še v enem delu Belgije in PRIPOROČLJIV pri naših sosedih avstrijcih. Pred leti uvedene kvote seveda niso zgolj opustošile slovenske glasbe, z izjemo Radia Študent in morda še koga, temveč so jo tudi ustrezno redefinirale. Borci za uveljavitev kvote očitno sploh ne poslušajo komercialnih radijskih postaj, saj bi sicer ugotovil, da se ŠE NIKOLI NISMO NAPOSLUŠALI tako pocenskega zvočnega enoumja, zavitega v smetenje. Ob kvotah smo poslušalci na eni strani dobili ene in iste izvajalce (Dan D, Siddharta, Jan Plestenjak, Tabu, Neisha, občasno še kako Alyo, priredbe Alenke Godec ter slovenske »evergreene«), na drugi pa muziko gasilskih veselic. Tovrstnega smetenja, večkrat nevrednega imena glasba, pred tem v taki obliki nismo poznali. V zadnjih petih, šestih letih, razen recimo Neishe, Slovenija ni izvrgla niti enega novega, svežega glasbenika znotraj t.i. »mainstreama«. Še več, tudi alternativci nimamo velikih imen, kakršna so bila nekoč 2227, Demolition Group, Buldožer, Borghesia, Laibach, Pankrti in mnogi drugi. Glasba se je torej ustavila na nekem mestu in v nekem času.
Podpovprečneži skriti za kvotami so svoj kruhoborski denar dobivali z vrtenjem domorodne muzike v nočnem terminu, sedaj pa poskušajo braniti čast navidezne iskrenosti, drznosti, drugačnosti in ustvarjalnosti. Male glasbenike, z več jajc in ideje, pa naj gre za metalce, punkerje, hardcorovce, elektroničarje, jazzerje, raperje , celo poperje ali kogarkoli drugega, so IZBRISALI za kvotami štrleči podpovprečni, celo taki brez posluha. Ponoči se namreč nabirajo kvote, po katerih si glasbeniki, ki v dnevni termin ne morejo priti in to iz preprostega razloga – ker jih poslušalci nočejo slišati. Raznorazni Benči, Predini, Lovšini, Zmazki in mnogi nekoč ugledni in uspešni glasbeniki, svoje 20 let in več stare hite lajnajo le še v nočnih terminih, po drugi strani pa je nočni termin, ki ga posluša malokdo, platforma tudi za raznorazne Aleše Klinarje, Matjaža Zupane in ostale, ki jih v dnevnih, poslušanih terminih ni. Komercialni radii seveda niso več naivni in neumni, saj v iskanju poslušalstva delajo ankete in raziskave, na podlagi katerih uvrščajo skladbe v program. Uredniška politika je tako jasna. Komercialni radio je komercialni, bori se na trgu in išče reklame, reklame pridobi s poslušanjem. Kajpak bi večina njih veliko raje vrtela slovensko glasbo, saj bi tako prišli do nastopov glasbenikov za svoje radijske postaje in intervjujev ter zadovoljili publiko. Pametnega razloga proti vsekakor ni drugega, kot da slovenski glasbeniki ne ustvarijo dovolj POP hitov. Glavni problem se skriva v tem, da večina publike tako na koncertih kot na radijih, večine teh izvajalcev noče slišati, navsezadnje jih ona ne uvrsti nikamor, v trenutku, ko se odloči, da jih noče slišati. Uredniško politiko na nek način krojijo poslušalci. Seveda nekaj glasbenikov vendarle pride skozi to kvoto, med njimi gre v prvi vrsti za stare komade Siddharte, kompozicije s prvenca Neisha ter skladbe verjetno, najuspešnejšega slovenskega izvajalca tega trenutka, zasedbe Dan D, ki je recimo za svoj veliki blejski koncert prodala le 120 kart. Temu so krivi radii, ki jih vrtijo non-stop, kajne? Komercialcev v prvi vrsti ne zanima kvaliteta, ampak tisti ljudje in poslušalci, ki jih živijo, in pika. Vse to je jasno kot beli dan. Večina ljudi seveda taiste komercialce posluša in se potem buni, kot da so nesposobni najti tipko »search« in najti nadomestno postajo. Kot so sami glasbeniki zapisali gre za »genocid nad slovensko glasbo«. Seveda gre, saj je Slovenija ena od dveh držav s kvotami, ki izvaja genocid nad slovenskim poslušalstvom. Postavitev kvot je, absurdno, za njih celo veliko bolj ugodna, saj je iz prejšnjih 20% na komercialnih in 40% na nacionalnih postajah skozi celoten dan tokrat Ministrstvo za kulturo predstavilo predlog po katerem bi bilo na vseh nivojih domače glasbe le 15%, a bi se ta MORALA vrteti v času, ko radio posluša neprimerno več poslušalstva, v t.i. »primetimu« med 6.00 in 20.00 uro.
Po vsakršni logiki bodo slovenski glasbeniki bolj slišani, a upor tiči drugod. Skozi nočno predvajanje si te glasbeniki naberejo ogromno denarja iz naslova avtorskih pravic, ki pa bo sedaj avtomatsko upadel, čeprav jih bo slišalo neprimerno več ljudi v drugem, boljšem, dnevnem terminu. Problem je torej v avtorskih pravicah in denarju, ki na naslov SAZASA roma od nočnega predvajanja. Še večja drama je, ker se verjetno čez dan te nočni glasbeniki ne bi niti več vrteli, ampak bi slišali le nekaj komadov več najbolj predvajanih izvajalcev in še večkrat ponavljanje enih in istih hitičev, kot smo bili tega vajeni doslej. Jasno dejstvo, ki ga kažejo ankete, ki jih radii redno opravljajo, je namreč, da ljudje hočejo slišati več tuje in manj domače glasbe, domača produkcija pa se s tujo ne more kosati. Posledično domači radii vrtijo kar ljudje hočejo slišati, sicer jim bo vrag vzel konec. Ker pa so radiji pop, predvajajo popularno glasbo, ki jo pač večina ljudi hoče slišati, pa naj si bo to na kongresu ničkolikokrat omenjena Lady Gaga ali pa kdo drug.
Skrivanje za kvotami je kajpak smešno in bizarno. Očitno so slovenski POP glasbeniki tako zelo bedni, da morajo s fašističnim zakonom, kakršen je bil tako prejšnji kot sedanji, oba namreč vsebujeta kvote, poslušalce SILITI v poslušanje njihovih zmazkov. Jasno je namreč, da si večina publike njihovih komadov ne želi slišati, saj komercialci zadnja leta mastno dohitevajo celo osrednja nacionalna radijska programa, tako prvi kot drugi program, v določenih starostnih kategorijah mlajših populacij, kjer so izvzveti upokojenci, pa so določeni komercialci, kljub temu, da se jih ne sliši niti čez dve tretjini Slovenije že prehiteli nacionalna programa, ki morata ali pa celo hočeta »forsirati« domačo godbo. Nikogar od njih ne zanima, da njihovih bedarij večina noče poslušati in s tem bodo domačo glasbo poslušalcem še bolj zamerili in si ustvarili še slabši imidž. Seveda so najbolj glasni izvajalci tisti, ki že desetletje ali več niso posneli nič popularnega.
Kvote so same po sebi ena velika nedemokratična žalost. Kmalu bodo filmarji udarili, da hočejo 50% slovenskih filmov, ki jih nihče ne gleda, literati bodo zahtevali 50% slovenskih knjig, ki jih žal berejo redki, avtomobilska industrija pa bo zahtevala 50% slovenskih avtomobilov, ki – ups – ne obstajajo. Ob nadaljnjem brskanju po nedemokratičnih kvotah ugotovimo še nekaj šokantnih podatkov. Nemci so pred leti kvote ukinili in sedaj se na njihovih radijih vrti več nemške glasbe kot v času kvot, tako v komercialni kot v alternativni sferi. Do tega je prišlo iz preprostega razloga, ker so se glasbeniki razdelili na dva pola. Na komercialnega, ki snema komercialno glasbo, sledi sodobnim glasbenim tokovom, napaja airplay hite, ki jih imajo Nemci in bi jih, če bi jih imeli kaj dosti Slovenci, vsekakor rada poslušala tudi velika večina Slovencev ter na alternativno srenjo, ki dela muziko iz srca. Druga vrsta je kar se mene tiče edina resnična, saj izraža ekspresijo in dela to kar si želi, kar bi glasba kot veja umetnosti morala biti. Alter prinaša ekspresijo, voljo in svobodo glasbenega izražanja, seveda pa v večini primerov prinaša tudi dejstvo, da so to glasbeniki, ki zjutraj hodijo v službe, popoldne pa se imajo fino in igrajo. Koncerti, kjer jih publika dojame, nosi po rokah, čeravno gre za malo število ljudi, jim prinašajo potrditev svojega dela in srečo, v kolikor pa jim uspe kaj še zaslužiti pa so toliko bolj veseli. To je bistvo, izraznost in duša glasbenega ustvarjanja, ne pa laganje samemu sebi in iskanje denarnih sredstev ter prilaganj. Nekatere glasbenike v domačiji je celo sram igrati svoje skladbe, Nemci pa so se odločili ali stvar prepustiti dobremu popu, ki ga ljudje hočejo slišati ali pa duši.
Pri nas bi večina rada delala sredinsko muziko na način, da ohrani del sebe in pametuje, kako je to v redu, z drugim delom glave pa razmišljajo komercialno. Z drugimi besedami gre za to, da te isti glasbenik, ki bi rad delal dobro in kakovostno muziko, vpraša, kateri je na lestvici prodaje in se razburja, zakaj ga ni na tem spisku. Še več, slovenski glasbeniki se sploh ne zavedajo, da Slovenci svoje glasbe sploh nimamo, tudi narodnozabavna glasba ni slovenska, temveč malce bolj zahodna kot si mnogi mislijo. Glasbene zvrsti in glasba, ki jo igrajo, so svojo podstat dobile v tujini, tam utemeljile žanr in se razširile po zemeljski obli, odvečno jokanje o avtorskih pravicah in patentih pa bi bilo na tej strani potrebno na novo definirati.
Izgovarjanje na nekakšno slovensko identiteto je smešno, sploh ob pogledu na omenjen nemški primer in ob dejstvu, da večina slovenskih izvajalcev, začne svojo pot s preigravanjem ali celo kopiranjem TUJIH skladb v TUJEM jeziku. Oh, kako slovensko! Mnogi seveda tudi prepevajo v angleščini in s tem slovenski identiteti ne pripomorejo niti pol kurca ali še huje, prirejajo ali kradejo tuje komade, kot slovenske Saše Lendero. Da ne bo kakršnekoli pomote, Saša Lendero »svoje« Ne grem na kolena sprva na radijske postaje ni poslala z navedbo originalnih grških avtorjev, temveč sta bila oba avtorja slovenskega porekla. Popravek so pri založbi Menart naredili šele kasneje, ko je bilo jasno, da gre za čisto kopijo, ampak glej ga zlomka, še vedno je ona avtorica teksta in lastnica denarja, ki ji tako pripada iz kolektivnega SAZASovega uveljavljanja pravic. Ne grem na kolena seveda spada v slovensko kvoto, za katero so tudi dotična gospodična bori, a le nekaj ur za tem na NACIONALNEM radiu lahkotno in »simpatično« pove, kako bo nova plošča v grškem stilu. Slovenska identiteta, moj kurac. Ukradenih komadov je seveda nebroj, še več pa je podpisanih tujih priredb BREZ DOVOLJENJ. Slovenska zakonodaja natančno opredeljuje, da morajo imeti glasbeniki, ki predelujejo, preigravajo ali prirejajo tujo glasbo, vsa dovoljenja originalnih avtorjev in založnikov, da lahko to počnejo. 99% glasbenikov ponedeljkovega zbora je ali posnelo ali igralo ali še igra kako tujo skaldbo BREZ DOVOLJENJ. Joj, te brezmadežni domači glasbeniki. Seveda na to niso imune niti skladbe zlatega obdobja slovenskih popevk, kot so recimo Komaj mi je 16 let, Čez šuštarski most, Moj črni konj, Kam si namenjen, Siva pot, Ostani z nami, Bandiera Rosa ali, če hočete, Rudeči cvet. Slovenske glasbe torej ni, je le glasba ustvarjena s strani slovenskih avtorjev, globalna glasba, ki ne bi smela biti bolj pomembna na najbolj zakotnem delu sveta, v Sloveniji ali v ZDA. Ko nekdo z zemljepisnimi in govornimi deli omejuje umetnost, ta ni več umetnik, temveč le zaščitnik lastnih interesov ali fašistoiden branilec samega sebe v skupinski vpregi.
V slovenskem prostoru gre več ali manj za ljudi, ki nikoli niso videli resne službe, ki pritrjujejo fašistični politiki SAZASa in ki ne delajo nič kreativnega. Taisti SAZAS recimo nakazuje mlademu slovenskemu izvajalcu 29,90€, pri najnižji izplačani kvoti 30€, s tem, da so njegovi podatki prvovrstni nateg, saj recimo v zasedbi, kjer je en avtor 90% stvari, drugi pa le 10%, oba dobita isti, kajpak neizplačljiv znesek. Združijo se le, ko gre za dobiček in s svojimi puhlicami še tistih nekaj prvinskih, pravih glasbenikov skušajo peljati na stranpota – za male pare, kajpak. Ekipne borbe proti SAZASu, skorumpirane politike ali resničnih problemov naše družbe ni. Slovenski glasbeniki igrajo za stranke, ne igrajo pa za izkoriščajoče delavce. Svojo izkoriščevalsko in oportunistično medijsko moč in energijo pa raje uporabljajo za slikanje za rumene medije, ki so, kako paradoksalno, ustvarile vse velike zvezde slovenske estrade. V kolikor se komu zdi to prenagljena trditev, naj mi pove, kateri od desetih najbolj poslušanih slovenskih radiev (z izjemo kakega Veseljaka in Ognjišča), vrti Damjana Murka, pojoče missice, Rebeke Dremelj, Fredije Milerje ali če hočete Marjana Novino, Sašo Lendero, Wernerja in ostale megazvezde slovenske estrade. Poleg omenjenih dveh, morda to počne še Radio Hit, kateremu poslušanost strmo pada. Torej, radio na nikakršen način ne kroji slovenske identitete, glasbene ničle bodo še vedno imele rumenosledne poslušalce, domači organizatorji tovrstnih zbiranj pa na svojih koncertih ne bodo nikoli zbrali toliko ljudi, kot jih z dvema ukradenima megahitoma na svojih plečih vidite na koncertu Saše Lendero in joškatih ruralk in to kljub temu, da teh izvajalcev ne slišite ne na Valu 202, ne na Radiu Center, Radiu Antena, Radiu Ena, Radiu Capris ali Radiu City, pa tudi na Radiu.Si ter mariborskem in koprskem nacionalnem radiu, vsaj kolikor jaz vem, ne. Logika tovrstnih slovenskih zabitežev, med katerimi so tudi izjemni glasbeniki, z manj izjemnimi karierami, je torej povsem napačna. Slovenski glasbeniki v pondeljek govoreči v imenu mnogih drugih, bolj resničnih glasbenikov, ki jih tam ni bilo, se naj prenehajo ukvarjati s politiko in svoje znanje in energije prelevijo v prvinsko glasbeno izraznost. Ljudje si bodo izbrali to, kar bodo hoteli, s tovrstnimi zakoni pa apolegeti samih sebe slabijo le male bende, ki nikakor ne pridejo do poslušalstva.
Absurdna smešnica pa je drugi del tega kvaziupora slaboumnih glasbenikov, hlastečih za pozornostjo in medijskim slikanjem, sledečih naslednji dan. Namreč, v času odkar večina teh fantov dviguje svoje roke na skupščini SAZASa in v času odkar je bila sprejeta zakonodaja z debilnimi kvotami, domača scena ni ustvarila niti enega resnega velikega pop glasbenika (pustimo Sašo Lendero in ostale lopove) ob strani. Ni ustvarila niti nove velike alter zvezde. Vse to je pomembno tudi za drugo točko govorečo o oddajah na nacionalni televiziji. Dragi moji diktatorji, v Sloveniji so vse vaše naštete glasbene oddaje (Izza odra, Frekvenca, Sobotna noč, Aritmija in vse preostale, ki ste jih uspeli našteti) izgubile mesto ODKAR POZNAMO SISTEM KVOT. Vse! In potem si še drznete pisati o glasbenih oddajah, ki jih ni, kar je kajpak laž. Morda ste sicer pozabili, da ste na svojo tonečo ladjico povabili tudi narodnozabavnjake in stroge »pofl« zabavnjake, ki nam ob nedeljah zjutraj ne dajo miru in jih poslušamo izza sten naših sosedov ali staršev. Na »kulturni« nacionalki sta torej vsaj dve glasbeni oddaji za babice in ostale nekulturneže, ki na zabavi v transu pijanosti, sprijenosti in nekulture vzhičeni nad nikakšnimi besedili plešejo kot nori - legitimno. Z vašimi stupidnimi kvotami ste nam, ljubiteljem danes tako zagovarjajoče raznolikosti , odzveli še tiste oddaje, ki smo jih imeli. Tistih nekaj drugačnih, alternativnih po katerih kar naenkrat hlastate in se za njih borite na fašističnem zboru. Zakaj so izginile? Ker jih nihče ni gledal. Vse glasbene oddaje so izginile tudi z največjih komercialk, ki so jih pred tem zakonom imele, torej s Kanala A, Pop Tv-ja in TV-3. Odvzeli ste nam jih vi in vaš slab pop ali na sredinski alter. Vi, dripci, ki ne znate ustvariti pop hita in se pizdite, zakaj vas nihče ne vrti. Vi, ki dvigujete roke na kradljivskem SAZASU. Komercialne televizije so seveda kmalu uvidele, da interesa publike ni.
Matevž Hamo Šalehar, sicer prvopodpisani pod društvo Glasbeni forum, ki je svoje čase delal na nacionalki in presedlal v oddajo na konkurenčni POP TV, je bil sam poleg, ko so po nekaj oddajah iz ravno te oddaje šefi POP-a izgnali glasbene goste in jih zamenjali za studijski bend drugega protagonista »upora« - Gala Gjurina. On sam verjetno s tem nima nič, a je seveda intrigantno in legitimno razmisliti ali je njegova zahteva v tem primeru sploh legitimna, o morali namreč raje ne bi izgubljal odvečnih besed. Ljudje z možnostjo kaj ustvariti ste skrbeli za svoj žep, danes pa se pod pretzveo združevanj trudite to popraviti. Seveda dopuščam tudi možnost, da ste bili brez moči, ampak potem, za razliko od recimo Hribarja, po vaši sveti hiši niste upali udariti. Kje je bila vaša uporniška žilica takrat? Vas zanima kdaj bo nacionalna televizija dobila dobre in hkrati gledane glasbene oddaje? Ko boste, vi predragi moji pop muzičarji, naredili hite, ko bo zanimanje za vas raslo ali pa ko boste s svojimi fašističnimi zbori izsilili oddaje, ki ne bodo nikogar zanimale in jih bodo vodile random osebe zaposlene na nacionalki. Seveda se strinjam, raznolike glasbene oddaje MOČNO potrebujemo, a vprašajmo se, zakaj so se izgubile, zakaj jih nihče ni gledal ter zakaj se jih danes vsi branijo kot hudiča križ, pred leti pa so bile stalnica programov? Ker ste sceno s svojimi slaboumnimi komadi oz. komadi vaših združenih kolegov uspeli pripeljati na skorajda nično točko – s pomočjo KVOT. V tem času je s pomočjo SAZASa vrata zaprlo kopico mladinskih in alternativnih klubov, kjer danes vi ali vaši bolj ekspresivni zavamci, ne morete nastopati. Vrata ste si zaprli sami, predragi tehniki, programci, alternativci ali pa glasbeni uredniki pa so zaradi vas iz vaše »nescene« izgubili službe.
Višek paradoksa pa so bili večerni Odmevi, kjer je nekakšen kvazi TV voditelj gostil človeka z Ministrstva za kulturo, g. Stoparja ter Gala Gjurina. Vse tri goste bi morala televizija sicer nemudoma ukiniti, a grotesknost situacije je bila vendarle komedija zmešnjav. Gal je ob koncu trdil, da kvote še zdaleč niso problem, da pa hočejo 50%. Le zakaj, če kvote niso problem? G. Stopar je navrgel kakšno bežno o 2 milijonih in pol, ki jih ministrstvo letno namenja slovenskim glasbenikom, seveda tudi tistim redkim dobrim in drugačnim izjemam, ki jih v hramu slovenske kulture na tem sovraštvu do tuje glasbe ni bilo. Poleg SAZASa, za katerega zadnje čase Gal Gjurin na veliko dviguje svoj glas v medijih in prinaša močan dobiček najvidnejšim slovenskim glasbenikom in tudi sebi samemu, torej še en odprt mošnjiček davkoplačevalskega denarja. Da ne bo kakršnihkoli pomot, kar nekaj v tej kampanji vidnih glasbenikov, ki niti ne koncertirajo več ali ne izdajajo, dobijo samo od SAZASa, ene od večih kolektivnih organizacij, na letu več denarja, kot povprečni slovenski delavec, garaško (ne)razpoložen svojih 5, 6 ali celo 7 dni v tednu. Tu so še sicer smešno porazdeljene finančne injekcije Ministrstva, mestnih občin in ostalih državnih donatorjev. Tako ste revni, da se mi kar smilite. No, paradoks je bil, da je Gal na koncu povedal, da si more pokriti izdajo plošče v celoti sam, kar seveda v primeru njegovih zadnjih projektov NI RES in gre za absolutno LAŽ, a bistvo je drugje. Namreč v tem, da bi založbe že imele interese izdajati plošče, če bi bile tako uspešne, saj bi s tem vsi dobili delček pogače. Ali se albumi ne izdajajo zaradi nerealnih pričakovanj glasbenikov ali zaradi slabega dela založnikov je seveda smiselno vprašanje, dejstvo pa je za oboje isto - albumi so se v času interneta začeli prodajati veliko slabše in beležijo vsakoletni upad. Založniki in glasbeniki so si zato deloma krivi sami in vsak mora prevzeti del krivde, s pomembnim dodatkom, in sicer dobrih pop plošč skorajda ni, zato jih le redki kupijo.
Po drugih strani je alter našel svoje udobje v samozaložništvu in prodajanju plošč na lastnih koncertih. Zakaj bi glasbeniki, ki so tako dobri in samozavestni sploh potrebovali založnike, saj greste lahko mirne duše na banko in vzamete kredit, ga vložite v svoj superiorni projekt, na katerega čakata oba milijona Slovencev in mastno zaslužite. Saj ste ja vrhunski! V taistem večernem soočenju je bila navržena še ena zanimivost, in sicer, da 15% slovenske glasbe pravzaprav ni 15%, marveč le 8%, saj čas od 20.01 do 5.59, ne predvideva kvot. Torej se očitno tudi sami zavedate, da vas radii ponoči samoiniciativno ne bodo vrteli, morda le z izjemo nacionalke. Sami ste torej priznali, da vas ponoči nihče noče vrteti. Ob misli, da je vaša glasba tako iskana, iskrena in da ste sami močno samokritični, pa le brž ustanovitve svoj radio, cel dan vrtite le slovensko glasbo in boste super poslušani, reklam se bo trlo, popularizirali boste sami sebe, sledila bo masa koncertov. Saj ste ja kvalitetni in vas ljudje hočejo slišati… in ne niti 0,1% vam ne poberem, zato briljantno idejo.
Na točko o dejstvu, da je ministrstvo iz novega osnutka zakona izbrisalo del starega statusa, ki vsebuje tudi sledečo dikcijo: »Izdajatelj radijskega ali televizijskega programa mora pred začetkom oddajanja priložiti kopije pogodb, sklenjenih s kolektivnimi organizacijami za varstvo avtorske in sorodnih pravic na delih, ki se bodo radiodifuzno izvajala na njegovem programu.”, vam seveda odgovarjam še z enim podatkom. Britanske piratske postaje po poslušanosti in kvantiteti neizmerno rastejo in prehitevajo klasične postaje. Pogodbe s krovno organizacijo nimajo. Pri nas deluje recimo Radio Sami norci (katerega šef je oglašujoči se Nikolovski) pa Radio Nula in še nekateri drugi ilegalni internetni radiji. Mnogim glasbo pošiljajo kar glasbeniki sami v želji, da bi se vrteli. Načeloma bi to seveda pomenilo, da moram jaz, če hočem imeti svoj radio in vrteti samega sebe, pridobiti cel kup papirjev? Te radiji seveda ne plačujejo stroškov SAZASa, Sazasov prihodek pa od vseh radijev v Sloveniji ne presega niti 0,1%, morda celo ne 0,01% kompletnega budgeta. Zato je vaše grebatorstvo, da bi prišli do denarja še toliko bolj vidno, saj se vam očitno ne gre za to, da boste slišani, marveč le za denar iz naslova avtorskih pravic in sorodnih pravi. Seveda vam verjamem, da gre tu v prvi vrsti za glasbo. Tudi klubi naj plačujejo zastonjske špile izvajalcev, kjer nihče nič ne zasluži in kjer se bendi odrekajo vsakršnim pravicam iz nastopa, SAZASu. Naj gredo v franže in še klubov ne bo več. Navijam za to, da le ne boste imeli kje več igrati, ko se bodo klubi zaprli in bodo radiji z vašimi kvotami vred ohromili frekvence. Ni problema, alter se bo že organiziral in vlačil agregate na travnike pa tudi internet bo še predvajal glasbo in blogi bodo ostali, samo vi boste broke, v borbi za svoje kvazi pravice. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.
Identiteta naroda, kot je razvidno iz nemškega primera, ne izvira iz glasbe, nemščina je namreč še vedno uradni nemški jezik pa še več se je sliši po radiu. Majhnost naroda se ne bo spremenila z jezikom v to formulacijo kvazi nacionalne zavesti, me ne boste prepričali. Jezik, kultura in identiteta živita na ulici, v mestih in vaseh. Vaš apartheid nad vsem tujim ali novačenje mladih glasbenikov, da se vam pridružijo, do momenta, ko jih boste kot v SAZAS primeru izvrgli pa je začel presegati mejo kakršnegakoli okusa. Navsezadnje je zakonsko slovenska glasba, tudi glasba, ki jo izdajajo domači založniki pa četudi gre za Michaela Jacksona. Celo glasba ustvarjena v katerekoli jeziku, pri kateri je sodeloval le en Slovenec tudi, če je ta le producent, je slovenska. Plavi orkestar so torej slovenski izvajalci pa se v bran slovenskemu bendu očitno ni postavil nihče, saj je Loša slovenski državljan. Vaš ponedeljkov moto je bil “Brez slovenske pesmi ni slovenske identitete, spoštujmo avtorsko pravico”. Od genijev vaše klasike bi resnično pričakoval kaj boljšega in ne zagovarjanja nečesa, kar obstaja le v Sloveniji, sploh dokler male tuje založbe od predvajanja v Sloveniji ne bodo dobile nič in se bo vaš fašizem le še širil. Tako na primer kompletni katalogi multinacionalk pri SAZASu ne presegajo 10.000€ na leto, medtem ko jih izjemni avtorji in občasni, če ne kar večni plagiatorji tipa Aleš Klinar in Matjaž Zupan, pobereta precej več. V podatke, da bi se recimo vsi komadi spisani izpod peresa Matjaža Zupana zavrteli precej večkrat kot seštevek kompozicij Robbieja Williams, Davida Bowieja, Tine Turner, Beatlesov, Coldplayev, Queenov, Pink Floydov, Deep Purplov, Joa Cockerja, Kylie Minogue in drugih, namreč ne verjamem. SAZAS nekaterim daje in drugim vzame, šikanira pa mlade, nadobudne izvajalce. Ko se je potrebno boriti za pravico vas ni, ko je treba vpiti za nekaj, kar je skoraj samo v Sloveniji pa je treba sklicevati kongres. Glasba naj bi bila umetnost, užitek in ne kvote zaprte za mejami, pri nas pa o vsem govori denar – in kvote. Tudi vi bi se navsezadnje radi slišali preko teh mej, ki jih sedaj omejujete. Sram vas bodi, vas, ki si nadevate tuja imena in skrbite za slovensko identiteto, vas, ki kradete tujo glasbo, pa skrbite za slovensko identiteto in vas, ki namesto muzike kažete joške, saj ima tudi pornografija v Sloveniji predvajanost 50% slovenskih filmov. Zanimivo je, da iz vsega še najbolj ne udrihate skozi nacionalne radije, to si tisti, ki so vas pa res dolžni vrteti pa ne zaradi kvote, temveč zato, ker z njo slovenski davkoplačevalci skrbimo tudi za kulturni del izraza le-tega. Oni so navsezadnje tisti, ki bi morali vrteti kulturno glasbo in skrbeti za izgubljeno raznolikost in pestrtost slovenske in globalne muzike. Še več, nikogar od teh rogoviležev ni bilo zaslediti na konstruktivnem posvetu Ministrstva za kulturo, čeprav je bila objava javna.
Vsekakor genocid nad vašo bedno glasbo PODPIRAM, vaše dvigovanje rok na SAZASu, kjer kradete malim in tujim PREZIRAM, vašo glasbo, ki je sama sebi namen in prazna ter je ne posluša skoraj nihče pa raje zamenjam z boljšo in TUJO. In tako bo dokler na sceni ne bo nove, resnično aktivistične generacije, ki se ne bo borila le za svojo rit, za kvote, temveč za dobrobit kompletne scene iz katere so v času kvot izginili še zadnji glasbeni časopisi, kulturne strani v dnevnikih pa so se zmanjšale za polovico ali več. Dokler ne bo generacije, katere refleksija bo sposobna uvideti svoje napake in kvotne zmote ter se bo pričela ukvarjati z ustvarjenjem glasbe iz srca. Za konec pa vas razveslim še z dvema močnima mislima Gala Gjurina s ponedeljkovih Odmevov. Po tem, ko si je ob vrsti nebuloz in logičnih nesmislov, suvereno izmislil podatke, »jst govorim v imenu glasbenikov«, »jst si recimo financiram vse popolnoma sam« ter »mislim, da si tut poslušalci, glede na ankete to želijo«, saj take ankete, kljub sledenju te problematike v zadnjih 3–4 letih nisem opazil, je navrgel še absurd, da »problem niso kvote«. Jaz pa ne štekam več nič. Amen!
